V kratkih zgodbah Mojce Petaros prebivajo različni junaki iz različnih okolij. V središču avtoričinega zanimanja je sodobni človek, predvsem mladi ljudje, ki radi potujejo, vzpostavljajo stike med kulturami in jih drugačnost ne plaši. S posebno mehkobo in dostojanstvom avtorica slika tudi starejše ljudi in jim s tem priznava dragoceno vlogo v družbi. Pozornost namenja tudi živalim (merjascu) in naravnim pojavom (burji), ki so osrednji motiv nekaterih zgodb. Za marsikatero zgodbo je scenografija Trst, pa tudi kraška pokrajina in morska širjava, jug Španije ter skrivnostni londonski park.

Ob realističnih zgodbah, v katerih avtorica črpa iz svojega življenja, so v zbirki tudi take s fantazijskimi in pravljičnimi prvinami. Avtorica je v tem spretna, da bralca mimogrede pripelje v neko drugo razsežnost, kjer so meje med domišljijo in realnim svetom zabrisane.

Zbirko odlikuje tekoč in sočen slog, ki ga avtorica tu pa tam razgiba s kakšno primorsko narečno posebnostjo, hudomušnimi domislicami ali prvinami kriminalke. Zelo rada tudi menjuje perspektivo, kar v bralcu povzroči čudenje.

Čar kratkih zgodb v zbirki Nočem več biti nevidna je tudi v njihovi svetlobi, saj avtorica s svojim peresom aktivno spremlja življenje in se vanj vključuje s prizadevanjem in s sočutjem do bližnjega.