Ambrož je ostarel. S psom Oskarjem živi v hiši sredi ničesar in strmi v prazen list papirja na risarski mizi. Preizprašuje svoje življenje, svoje odnose z ljudmi, s svojo ženo Meto. Predvsem pa preizprašuje sebe, svojo kariero. Ustvaril je zavidljiv opus del, dosegel je prepoznavnost, celo slavo, večina bi rekla, da je uspel. Pa misli tako tudi sam?

V sklepnem delu "ptičje" trilogije se Gašper Krajnc v podobi svojega protagonista brezkompromisno spopade tako s položajem umetnika v družbi kot z družbenimi pričakovanji do umetnosti, obenem pa v središče postavlja človeka, kakršen je, ko ni umetnik, ko je "samo" star mož, prostovoljno obsojen na samoto. Zimske ptice so izjemno delo, ki zaokroža trilogijo, a obenem izrazito nadgrajuje prvi dve knjigi tako v vsebinskem kot v formalnem smislu. Mirno lahko rečemo, da je avtor s to knjigo - presegel samega sebe.